Kako nas prehrana lahko spremeni

Minilo je že več kot dve leti, odkar sem v tem blogu zadnjič objavil zapis. V tem času je način prehranjevanja z manj ogljikovimi hidrati postal prava uspešnica tako v svetu kot pri nas. Vse več o tem pišejo tudi mediji, predvsem o »novih« odkritjih glede neškodljivosti nasičenih maščob in škodljivosti pretiranega uživanja predelanih ogljikovih hidratov in sladkorjev.

A tokratnega zapisa ne bom namenil tej tematiki, temveč svojemu načinu prehranjevanja zadnjih nekaj let in pozitivnim spremembam, ki mi jih je prinesel. Kot mnogi veste, v tem obdobju nisem le obrnil prehranske piramide na glavo, ampak tudi močno razširil njen najožji del. Tako so maščobe v moji prehrani predstavljale kar 75 do 80 % vseh dnevno zaužitih kalorij. Podoben odstotek pa izkazuje tudi prebrana strokovna literatura na to tematiko. No, tudi naslov diplome iz dietetike je v povezavi s to temo.

Glede na to, da je v moji prehrani kar 80 % kalorij iz maščob, bo verjetno večina pomislila, da sem se lepo zredil. Zdravniki pa bodo hitro pomislili na težave s srčno-žilnim sistemom in drugimi sodobnimi bolezenskimi stanji. Realna slika pa je popolnoma drugačna. No, mogoče je nekaj let za to premalo časa. :) O potencialnem koristnem in negativnem vplivu na naše zdravje bom več povedal v kakem drugem zapisu. V tem bom opisal le to, kako je ta način prehranjevanja spremenil moje življenje.

Odvisnost od hrane in razmišljanja o njej

Kot počne skoraj vsak malo bolj resen fitneser, so bili v preteklosti tudi moji obroki planirani na vsake tri ure. Vsak od petih do sedmih obrokov dnevno je vseboval točen delež beljakovin, ogljikovih hidratov in občasno nekaj maščob. Če sem obrok slučajno izpustil, sem se počutil slabo. Razloga sta bila dva. Prvi, ker se nisem držal zastavljenega načrta in drugi, ker so moji možgani delovali veliko slabše, če v krvi ni bilo rednega dotoka hranil. Poslabšanje koncentracije, nevzdržna lakota in nervoza so bili zelo pogosti. Tudi če se mi je uspelo držati plana, pa me je pogosto premamila želja po predelani nezdravi hrani. Na dan sem zapravil veliko svojega časa za pripravo obrokov in predvsem za razmišljanje o hrani.

Kako je trenutno? Zaužijem enega do tri obroke dnevno, občasno tudi nobenega. V primeru, da imam kar tri dnevne obroke, je tretji običajno kar beljakovinski napitek. Tega sem dodal v zadnjem obdobju, ko ponovno treniram v fitnesu. Nikakor ne zaradi lakote, temveč zato, ker vem, da je ob intenzivnem treningu mišicam bolje zagotoviti malo več beljakovin v manjših odmerkih. Hrana trikrat na dan mi popolnoma zadostuje in še tega se pogosto ne držim, saj pozabim, da bi bilo dobro jesti. Res redko postanem lačen. In ta lakota je popolnoma drugačna, kot je bila včasih. Nikoli ni tistega zares izrazitega občutka, da moram jesti, tudi če ne jem več ur ali celo več kot dan. Včasih izkoristim kakšno potovanje za to, da ne jem. Počutje po več urah brez hrane postane odlično, možgani delujejo veliko bolje, saj uporabljajo ketone, ki nastajajo iz zalog telesne maščobe.

Dejstvo, da hrane ne potrebujem več v takem smislu kot včasih in da o njej ne razmišljam (razen seveda z vidika znanosti) – da od nje nisem več odvisen, je dovolj, da na tej prehrani ostajam dolgoročno.

Želja po ogljikovih hidratih in sladkorjih

Nikoli nisem maral sladkorja in sladkih stvari. Bil pa sem odvisen od najrazličnejših kruhov, štručk, riža in drugih izdelkov iz žit. Po nekaj mesecih svoje nove visoko maščobne prehrane je želja po tem popolnoma izginila. Pravzaprav mi taka hrana ne paše več. Sushi, ki sem ga včasih res oboževal, mi sedaj ne pomeni nič. Tudi če pojem kak tak obrok, mi ne pomeni nič in se takoj in z lahkoto vrnem na mojo prehrano. Podobno opažam tudi pri drugih, ki jim svetujem. Čas, potreben za to, da se telo odvadi ogljikovih hidratov, je odvisen od posameznika oziroma od stopnje njegove odvisnosti od sladkorjev. Vendar možno je! Pri meni se je spremenil svet.

Prebava in prebavni trakt

Eden možnih začasnih negativnih vplivov takega načina prehranjevanja je lahko težava s prebavo, vendar to s pravimi ukrepi običajno hitro mine. Gre le za to, da se mora prebavni trakt navaditi na spremembo prehranjevanja. Enostavno se morajo okrepiti črevesne mišice. Obdobje je sicer odvisno od posameznika, recimo pri meni problema sploh ni bilo. Predvsem pa se je moja prebava popolnoma uredila. Nikoli ne čutim hrane v črevesju, nikoli ni vetrov in pretakanj. Tudi če pojem malo večji obrok, se počutim odlično in brez občutka prevelike polnosti.

Počutje in delovanje možganov

Zbranost in energija sta čez ves dan popolnoma enaka, torej brez dvigov in padcev. Nivo energije je veliko višji kot ob običajno prehrani. Obrok ali večurni post nima vpliva. Razlika je le, če ne jem več kot 24 ur. Takrat je počutje res fenomenalno. :) Ketoni so v višavah in prihaja do stanja rahle evforije. Vendarle je nekaj največjih svetovnih piscev svoja dela spisalo v obdobju posta.

Trening v fitnesu

»Brez ogljikovih hidratov ni občutka napumpanosti in ni mogoče dobiti mišic. Treningi so zanič in počutiš se brez moči.« To pogosto slišim in berem. Vendar vam povem, da so moji treningi najboljši v življenju. Res da napumpanost ni ekstremna, vendar je zato ravno pravšna. Tako lahko mišico uničim do konca brez prehitre odpovedi zaradi pretirane napumpanosti. Predvsem pa mi je všeč, da je koncentracija in občutek za mišico nekaj posebnega in traja da enakomerno skozi celoten trening. Regeneracija je hitrejša in muskelfibri so veliko manjši. Veliko bolj uživam v treningu. Telo se močno prilagodi, res pa mora miniti nekaj časa. Veliko več, kot večina misli. Treningi so postali boljši šele po nekaj mesecih in še vedno postajajo kvalitetnejši.

Raven telesne maščobe 

Ob tolikšni količini maščob v hrani bi večina pomislila, da bom zelo zamaščen in v slabi formi. To seveda ni res. Formo vzdržujem lažje kot kdaj koli. Brez lakote in odrekanj. Trebušnjaki so bili vidni, četudi več kot leto dni nisem treniral, poleg tega sem ves čas jedel, kolikor mi je pasalo. Torej popolnoma nekaj drugega, kot je bilo, ko sem prekinil s treningi ob običajni prehrani.

To je le nekaj izmed glavnih razlogov, da sedaj tako hrano uživam že več kot dve leti in na njej ostajam. S tem da najpomembnejših razlogov – učinki na zdravje in telo – sploh nisem omenil. O tem več kdaj prihodnjič.

Naloga je uspešno zaključena

Prvo tekmovanje Maxximum Open v kategorijah bikini, fitness in bodybuilding je za nami. Končalo se je uspešneje, kot bi si lahko želel. Številne pohvale s strani sodelavcev, gledalcev in tekmovalcev mi zelo veliko pomenijo. So velika spodbuda za prihodnje leto, ko bo Maxximum Open še večji, z več tekmovalci, več gledalci, več sponzorji in seveda v večji dvorani.

Pravzaprav tudi sam ne vem, kako nam je uspelo izpeljati tekmo brez napak. Vse je potekalo gladko in brez večjih prekinitev. Ne spomnim se, da bil oder prazen za več kot 30 sekund, kar je tudi glavni razlog, da se stvari niso zavlekle, kot je to običajno na podobnih tekmovanjih. Dejstvo, da stvari potekajo tekoče, je zelo pomembno tako za tekmovalce, ki čakajo na svoj nastop, kot tudi za gledalce, ki se ob številnih presledkih kmalu začnejo dolgočasiti. Svoje delo je odlično opravil tudi glasbeni mojster, saj pri predvajanju glasbe za prosti nastop tekmovalcev ni bilo opaziti napake. Ne spomnim se, da bi na katerem tekmovanju delovale prav vsi cedeji, oziroma, da ne bi predvajali vsaj ene napačne skladbe tekmovalca. Zadovoljen sem, da je pri nas vse delovalo brez napak. Pri prijavah smo predhodno preverili prav vsak cede in v primeru, da ni deloval oziroma je bila skladba na USB ključu, preprosto naredili kopijo. Problem se je pojavil, ker so nekateri tekmovalci nastopili v dveh kategorijah, toda tudi za to smo našli rešitev, preprosto smo naredili dve kopiji cedeja in imeli v arhivu obe. Najbolj zanimivo je, da glasbeni mojster doslej sploh ni imel izkušenj s tekmovanji v bodybuildingu, vendar je z našo pomočjo in usmerjanjem vse izpeljal brezhibno. Tudi voditeljica je bila prvič na takem tekmovanju, toda tudi ona je fantastično izpeljala svojo vlogo, kot da spremlja bodybuilding sceno že nekaj časa in kot da se odlično spozna na tovrstna tekmovanja.

Veliko težav na takih tekmovanjih je tudi z organizacijo in usmerjanjem tekmovalcev. Kljub temu, da smo začetniki, nam je tudi ta del stekel brez težav in večjih zapletov. Velika zahvala gre predvsem hrvaški IFBB ekipi, ki nam je z veseljem priskočila na pomoč.

Sedaj, ko je vsega konec, se lahko zahvalim vsem, ki ste tako ali drugače sodelovali, pomagali in tekmo seveda tudi obiskali.

Najprej gre zahvala vsem tekmovalcem, ki so se tekme udeležili v lepem številu. Teden dni pred tekmo Maxximum Open je bila tekma v Portorožu, na kateri je tekmovalo precej manj slovenskih tekmovalcev. Bal sem se, da bo podobno tudi v Mariboru, saj je bila tekma v večji meri namenjena domačim tekmovalcem. Na koncu je bila slika v Mariboru popolnoma drugačna kot v Portorožu, saj se je tekmovanja udeležilo veliko več Slovencev. Prišlo je tudi nekaj tekmovalcev iz sosednje Hrvaške, za kar se lahko zahvalim hrvaški zvezi IFBB. Manjkali tudi niso sosedje Italijani, za kar gre zahvala predvsem Maurotu Sassiju. Prepričan sem, da bo naslednje leto tekmovanje še bolj obiskano, tako s strani domačih tekmovalcev, kakor tudi tekmovalcev iz tujine. Dober glas se širi v deveto vas in zagotovo se bo tudi med gledalci, ki so letos spremljali tekmovanje, našel marsikdo, ki ga je tekmovanje motiviralo, da se ga drugo leto udeleži kot tekmovalec. Ker osebno vem, kako naporne so priprave na tako tekmovanje in kakšen strošek predstavljajo, sem želel tekmovalce kolikor se le da nagraditi za njihov trud. Na pomoč so mi priskočila domača in tuja podjetja, katera zastopamo, tako da je prav vsak tekmovalec, ne glede na uvrstitev, prejel nagrado. Potrudili smo se tudi pri izbiri medalj in pokalov, za katere mi ni bilo škoda nameniti nekaj več denarja. Kot bivši tekmovalec vem, da take stvari veliko pomenijo in ti ostanejo v spominu. 

 

Zahvalil bi se tudi vsem gledalcem, ki so napolnili Festivalno dvorano Lent v teh kriznih časih. Vsa sredstva, ki smo jih zbrali s prodajo vstopnic, gredo za finančno podporo pri pokrivanju stroškov poti naših reprezentantov na evropska in svetovna IFBB prvenstva. Z nakupom vstopnice ste podprli in v lepi meri pomagali slovenskemu fitnesu in bodybuildingu. Če mi kak znanec zameri, da mu nisem vstopnice dal brezplačno, naj še enkrat povem, da sem osebno v tekmovanje vložil nekaj tisoč evrov, in mislim, da vsak ki ima rad bodybuilding, lahko prispeva vsaj 15-20 evrov za naše tekmovalce.

Pri organizaciji tekmovalnega dela je zelo pomagala hrvaška ekipa IFBB. Kruno je odigral pomembno vlogo na samem odru in pri poučevanju naših pomočnikov pri pozivanju in razporejanju tekmovalcev. Nada nas je naučila, kako se na hitro administrita sodniški del. Naj omenim, da sta oba enako vlogo igrala tudi na tekmovanjih, kot je bilo svetovno prvenstvo za ženske letos v Zagrebu. Imeli smo torej eno najboljših ekip, ki je ob mojem premišljenem izboru naših ljudi, ki so bili pripravljeni priskočiti na pomoč, opravila vrhunsko delo.

Zahvalil bi se tudi našim najboljšim mednarodnim tekmovalkam Evi, Brigiti in Mojci za nastop, ki so ga izvedle in z njim navdušile občinstvo. Žal mi je le, da je naš najboljši bodybuilder Miha Zupan nekaj dni pred tekmovanjem zbolel in ni mogel nastopiti. No, kljub temu Miha ni manjkal, saj je kljub bolezni prišel vzpodbujat in podeljevati nagrade najboljšim tekmovalcem. Odsotna, zaradi svojega drugega profesionalnega nastopa v Pragi, je bila le naša novopečena Bikini profesionalna tekmovalka Tanja Čanč. 

Zahvalil bi se tudi vsem sodnikom ki so uspešno opravili svojo nalogo. Mario, Eva, Blaž, Zmago, Brigita, Antoniu, Nada in drugi.

Za dobro organizacijo na samem prizorišču se lahko zahvalim tudi nekaj prostovoljcem. Največjo vlogo sta zagotovo odigrala Ludvik in Vesna. Ludvik je v ozadju s pomočjo Tomaža in Boruta odlično usmerjal in organiziral tekmovalce, Vesna pa je bila desna roka Nade pri administrativnem delu. Za pomoč so bili vedno na voljo tudi Rok, Cima in njegov sin, Mič in drugi. Kot vedno je bilo uspešno tudi na stojnici Maxximuma. Ekipa je bila kljub kar nekaj novincem utečena in je delovala, kot je potrebno.

Največjo zahvalo pa dolgujem Urošu. Pravzaprav sva sama do začetka tekmovanja organizirala vse. Na tekmovanje sva se pripravljala že nekaj mesecev, s tem da sva zadnjih 14 dni večino časa posvetila le tekmovanju. Lahko rečem, da imam sedaj v podjetju človeka, ki lahko naredi toliko kot jaz. Še več, najina učinka se pomnožujeta, tako da lahko od Maxximuma v prihodnosti pričakujete še veliko več! 

Vidimo se naslednje leto na večjem, še bolj obiskanem in še bolje organiziranem 2. Maxximum Open!